Zbirališče prišlekov, ki z vzhoda Evrope prihajajo v prestolnico umetnosti, živijo v upanju na umetniško slavo in v njegovi bohemi iščejo svoje mesto, večinoma iz dneva v dan, ter iz rok v usta. Med njimi je tudi nadarjen, doma že uveljavljen in priznan slikar, Veno Pilon.
Atelje in skromno bivališče ima na bulvarju Montparnasse 75, o katerem Frederic Beigbeder zapiše: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu srečuje Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ...
Čez dve leti, ko postane eden izmed njih, zapiše: "Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav."
Po prihodu v Pariz preneha slikati, prevzame pa ga fotografija. Pilonu kot »umetniškemu« fotografu v Parizu preboj med najbolj znane fotografe ne uspe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti, ki sta mnogo prezgodaj zaključila tudi Pilonovo slikarsko ustvarjanje.
S svojimi Montparnassovci, fotografiranjem njihovih del, portreti najpomembnejših umetnikov Ecole de Paris ter posnetki utripa Pariza je Pilon del tega rojstva fotografije in v samem središču njenega dogajanja. Ob Andreju Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je začetnik reportažne fotografije, kasneje pa ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagyja išče lasten eksperimentalni izraz in svoje mesto znotraj teh novih avantgardnih estetik.
Kasneje ga poroka sicer oddalji od predanosti bohemi in druženj z avantgardnimi montparnaškimi omizji, fotografija pa postane vsakdanji kruh in vir zaslužka za preživetje družine.
A fotografirati ni Pilon nikoli nehal, vse do dokončne vrnitve v domovino leta 1968, ko praktično vse do zadnjega dne pred smrtjo fotografira svoje šele pred nedavnim odkrite diapozitive!
Eden najbolj znanih citatov Jeana Cocteauja: »In Paris, everybody wants to be an actor; nobody is content to be a spectator.«
Prav tisti Cocteau, ki Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 ob njegovo fotografijo Maske pritrdi svojo dolgo pesnitev ter mu nanjo napiše spoštljivo posvetilo: »To je bilo največje moje priznanje iz te dobe,« se spominja Pilon.
Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži! Pilon je bil namreč prav to; najprej opazovalec, gledalec življenja in šele nato nastopač in vse ostalo! Fotografija pa je ostala Pilonova skrita strast, tiha ljubica, ki ga ni zapustila nikoli in ga je spremljala celo življenje.
Pilon je pel visoko pesem, tako slikarstva kot fotografije.