Od treh velikih evropskih diktatorjev 20. stoletja – Mussolinija, Franca in Hitlerja – je bil nemški firer tisti, ki je prostozidarje preganjal najbolj zagrizeno. Začelo se je z iskanjem krivcev za poraz Nemčije v prvi svetovni vojni. Že v času spodletelega Hitlerjevega puča leta 1923 so Jude in prostozidarje razglasili za rasne sovražnike nemškega naroda, Hitler pa je v svojem delu Moj boj omenil judovsko-prostozidarsko zaroto. Leta 1935 je dal zapreti nemške prostozidarske lože, preganjanje članov bratovščine pa je nadaljeval tudi med drugo svetovno vojno, ne le v Nemčiji, temveč tudi v zasedenih državah, med drugim v Franciji in Belgiji. Po zasedbi Pariza so nacisti razdejali poslopje glavne francoske prostozidarske lože. Na tisoče prostozidarjev je končalo v koncentracijskih taboriščih, kjer so si prizadevali ohraniti svoje običaje in skrivne obrede.