Mare ni nikdar poletela iz domačega Dubrovnika, čeprav živi poleg letališča. V skromni hiši živi z možem, uslužbencem letališča, in tremi najstniškimi otroki.

V bistvu je srečna, dnevi ji minevajo v rutini, ampak vseeno čuti neko pomanjkanje, neizživetost. Včasih se v svojem domu počuti kot tujka. V trenutkih otožnosti gleda letala, ki odhajajo v širni svet. Ko se v sosednjo hišo vseli poljski gradbenik, se Marino življenje obrne na glavo.