Italijanski TV film o Enricu Piaggiu, očetu Vespe, najbolje prodajanega in najbolj posnemanega skuterja na svetu.

Dogajanje se začne v enem najbolj dramatičnih obdobij italijanske zgodovine. Piše se leto 1945, tovarna Piaggio v Pontederi je v ruševinah, dvanajst tisoč zaposlenih je bilo obsojenih na brezposelnost in revščino. Piaggia je pod veliko odgovornostjo. Preživetje mnogih družin je odvisno od njegove sposobnosti, da začne novo podjetje. V njegovih mislih nastaja nov projekt, sanje o majhnem vozilu, a močnem, okretnem in poceni, ki bo lahko spodbudilo gospodarski razvoj države. Da bi uresničil svoje sanje, se obrne na inženirja Corradina D'Ascanija. Iznajdljivi oblikovalec uporablja izkušnje, pridobljene z dolgoletnim delom na področju aeronavtike, da ustvari skuter, ki je še vedno simbol italijanskega dizajna in kreativnosti - Vespa.

A pot do priznanja za Piaggia in njegovega »otroka« je tlakovana z ovirami. Pohlepni finančnik Rocchi-Battaglia naredi vse, da bi se dokopal do tovarne, in ne okleva z napadi Piaggia na njegovem najbolj intimnem področju življenja, namreč pri njegovi ženi Paoli in njeni hčerki Antonelli, ki jo je rodila v zakonu z junaškim vojakom, ki umrl v vojni in bil kasneje odlikovan. Da bi preprečil to intimnost in uničil družino, Rocchi-Battaglia uporabi zvitost in sovraštvo Livie, ženske, s katero je bil Enrico nekoč v zvezi. Nova skušnjava spodleti tudi po zaslugi Susanne, alias Suso, mlade in nadarjene uslužbenke urada za javnost, ki vse razloži.

Suso bo uresničil še eno genialno Piaggiovo intuicijo, ki je spet pred svojim časom. Piaggio se zaveda, da je njegov skuter lahko in mora biti nekaj več kot izdelek, uporaben predmet: postati mora sanje in ikona. Ko torej izve, da ameriški režiser William Wyler v Italiji snema film Počitnice v Rimu, pošlje Suso, naj stopi v stik z njim, da bi ga prepričala, da bo Vespa "Pepelkina kočija", v kateri bosta mlada in zaljubljena protagonisti se bodo vozili. Toda deklica se izgubi na ulicah Cinecitta, in zdi se ji, da je (skoraj) nemogoča naloga najti izmuzljivega in muhastega režiserja. Končno mu ga uspe najti po zaslugi italijansko-ameriškega novinarja Petra Panette.