Leta 1965 je bil Jean-Paul Belmondo že igralec, za katerega so se pulili režiserji. Po Godardovem filmu Nori Pierrot je zaslovel tudi v tujini. Sledila je ločitev od žene Elodie, in Jean-Paul se je umaknil iz filmskega sveta.
Leta 1969 se je vrnil in v filmih zaigral ob drugih velikanih francoskega filma, kot so André Bourvil, Alain Delon ali Annie Girardot. Odkupil je varietejsko gledališče, v katerem je zaigral v nekaj klasičnih dramah, in dokazal, da po njegovih žilah teče gledališče.
Kljub tragediji, v kateri je izgubil hčer, in možganski kapi je Jean-Paul do konca stal na odru, v soju luči.