Konec devetnajstega stoletja mladi, zahodno usmerjeni vojvoda Mićo Ljubibratić sproži upor v vzhodni Hercegovini proti turški oblasti.

Podpirajo ga prostovoljci iz Rusije, Francije in drugih držav, jasno sporočajo zainteresiranim zahodnim silam, zlasti Avstrijcem, pa tudi Srbiji in Črni gori, ki so poslale enote na pomoč upornikom, da ne bodo dovolili instrumentalizacije upora v korist teh držav, konkretno da ne pride v poštev priključitev Hercegovine niti Avstriji, niti Srbiji, niti Črni gori, če novo ustanovljena hercegovska skupščina samostojno ne sprejme takšne odločitve.

Zato avstrijske oblasti ne dovolijo prihoda italijanskih prostovoljcev preko svojega ozemlja, črnogorski in srbski knez pa ukazujeta enotam, naj zapustijo upor. Takšen razvoj dogodkov vzbuja nestrpnost nekaterih hercegovskih voditeljev do Miće, ki pa ga podpira njegova tujka Dženi.