Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi "odbirale" vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem "čisto" vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije.