V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih im-presij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah.
V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fo-tografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesanč-nega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz.
Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za li-kovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.