Margarete Jahn, rojena Kraner leta 1943 v Mariboru, danes živi v San Diegu v ZDA. Njena starša, nemško govoreča Mariborčana, sta bila po koncu vojne zaradi članstva v Kulturbundu usmrčena.
Otroštvo je preživela v pomanjkanju in družbeni izključenosti, zaznamovana z izgubo, predsodki in strahom. Zbirali so mleko, drva in celo borove storže za kurjavo. Margarete se spominja, kako so skupaj z bratranci in teto skrivaj žagali veje v gozdu, dokler jih ni zalotila milica. Kot otroci so se bali in jokali, a jih je miličnik opozoril in jih pustil oditi.
Leta 1954 je s teto in bratom pobegnila v Avstrijo, kjer so začeli novo življenje.
Skupaj z možem se je po upokojitvi odločila poiskati priznanje za žrtve povojnih pobojev in postaviti spomenik. Pisala sta vladam Avstrije, Nemčije in Slovenije, a odgovor sta prejela od vseh razen iz rojstnega Maribora. Njuno prizadevanje je vodilo do sodelovanja z raziskovalcem množičnih grobišč Martinom Kostrevcem. Po letih prizadevanj in sodelovanja je doživela simbolno zadoščenje. Kljub bolečim izkušnjam Margarete ostaja čustveno povezana s Slovenijo, a jasno izraža, da povojno nasilje nad nedolžnimi ni bilo opravičljivo.