O osebni izkušnji bolezni, ki so jo kot literarno temo postavile v središče svojih novih del, bodo spregovorile tri avtorice.
Melita Forstnerič Hajnšek piše v leposlovnem prvencu Taka nisem bila nikoli o tem, kako ji je pred nekaj leti diagnoza nevarnega krvnega leta spodmaknila tla pod nogami in kako se je hkrati pogumno spoprijela z diseminiranim plazmocitomom ter se lotila pisanja. Pripoved o doživljanju bolezni in procesu zdravljenja je prepletla s črticami, v katerih je v času največje ranljivosti spregovorila o svojih starših in sorodnikih. Obe ravni povezujeta brezkompromisna iskrenost in toplina.
Resna bolezen je pred tremi leti doletela tudi takrat 26-letno Špelo Setničar. V pesniškem prvencu Vse, kar ti moram povedati je tankočutno spregovorila o procesu zdravljenja limfoma, o bolečini, strahu, upanju in sreči ob ozdravitvi.
Samanto Hadžić Žavski je za pisanje romana Še en vdih navdahnila lastna izkušnja. Kot osebna asistentka je spremljala bolnico z diagnozo ALS. Gre za prepričljivo pripoved o soočanju bolnice z neozdravljivo boleznijo in o tem, kako lahko bolniku pomagamo ohraniti dostojanstvo.