Zbirka Pesmi štirih je dokaz, da poezija še vedno buri duhove, pa četudi v dobi prevlade nič kaj poetičnih družabnih omrežij.
Nekaj je bilo v zraku tiste pomladi leta 1953. V kinu so se generacije raznežile ob filmu Vesna, pomanjkanje papirja pa je leta 1953 združilo glasove Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca in Toneta Pavčka v pesniško knjižico z naslovom Pesmi Štirih. Pesniki in bralci so si želeli oddahniti od graditeljstva povojne poezije in so spet razmišljali o življenju, ljubezni - in o poeziji.
Četudi si kritiki glede pomena zbirke še vedno niso enotni, v oddaji iz serije 50 knjig tri četrt stoletja pozneje iščemo odgovor na vprašanje o poeziji. Najdemo ga v kratkih pogovorih z mladimi iz krožka gimnazije Vič, ki pod mentorstvom prof. Marjetke Krapež ponovno skušajo odgovoriti na večno vprašanje o tem, kako pesmi spreminjajo življenja. Zbirka Pesmi štirih je tako dokaz, da poezija še vedno buri duhove, pa četudi v dobi prevlade nič kaj poetičnih družabnih omrežij.