Skladatelj stori samomor, pri tem pa se posname s kamero svojega računalnika. Zvok pritegne v stanovanje sosede, ki nato čakajo, da pridejo reševalci in policija. Ne da bi se zavedali, jih ves čas snema spletna kamera. Med čakanjem se kratkočasijo s pitjem, pico, igranjem šaha.

Spominjajo se pokojnika, ga obžalujejo, poveličujejo njegovo glasbo, čeprav se ves čas ne morejo spomniti njegovega imena. Seveda pa se dogodki obrnejo, ko ugotovijo, da je računalniška kamera vklopljena in da jih snema. Počasi odkrivamo pokojnikovo osebnost kot širšo, satirično sliko naše družbe.