Ankica je bila neštetokrat tepena in nikoli je nihče ni vprašal: "Kako si?" Prvič so jo to vprašali, ko je prišla v Varno hišo. Ankica je ena izmed stotin žensk, ki so po preizkušeni poti našle varnost in toplino doma v zavetju Karitas zagrebške nadškofije.
Film prinaša pričevanja uporabnikov, strokovnjakov in zaposlenih o težavah, ki so jih preživljali, kako so se krepili in pripravljali na vrnitev v svet, iz katerega so morali pobegniti ali pa so bili kot otroci odstranjeni iz svojih bioloških družin.
Film je sestavljen iz osmih zgodb, od katerih je prva posvečena Hiši ljubezni - Savica Šanci, v kateri so nastanjeni otroci brez ustreznega starševskega varstva do tretjega leta starosti, pa tudi mladoletne nosečnice in neoskrbovane matere.
Šoloobvezni otroci brez ustreznega starševskega varstva so svoj dom našli v Hiši sv. Frančiška v Vugrovcu.
Hiša blaženega Alojzija Stepinca na Brezovici sprejema otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju od 3. do 21. leta starosti, svoje varstvo pa najdejo odrasli z motnjami v razvoju.
Film prinaša tudi zgodbe in pričevanja stanovalcev Zavetišča za brezdomce Stanovanjske skupnosti invalidov Trešnjevka.
Najmlajša hiša Karitas je tista za mlade na Selski cesti, kjer so svoj začasni dom našli dijaki in študenti brez ustreznega starševskega varstva in se ob izobraževanju pripravljajo na samostojno življenje.