Po smrti starega prijatelja se Slavko znajde v precepu. Ne ve, ali se spodobi, da se kot Hrvat udeleži pogreba v muslimanskem delu mesta. Čuti, da je to njegova dolžnost, hkrati pa se boji sovražnega odziva lastne skupnosti. Njegova žena in sin sta že pošteno naveličana njegovega oklevanja in ponavljajočih se obrabljenih monologov.

Slavkova dilema je v resnici dilema celotnega mesta, ki ga je vojna razdelila. Slavko noče narediti napačne stvari, vendar po vseh teh letih sploh ne ve več, kaj si v resnici želi. Njegova dejanja so vedno na meji grotesknega in paranoičnega.