Zgodba v čast Kentu se začne ob sončnem vzhodu nad staro travnato stezo iz druge svetovne vojne. Iz hangarja pripeljemo Elizabeth, letalo Spitfire iz leta 1944. Kmalu poletimo in se zavrtimo nad Belimi pečinami Doverja, v varnih rokah 'Parkyja' Parkinsona, veterana, ki ima za sabo že 2000 ur letenja s Spitfireom.
Naprej po obali, v Margateu, se dopustniki zbudijo v hotelu, ki se zdi, da izvira iz istega obdobja. Vodi ga Margateova ekscentrična teta, Jane Bishop. Hotel so sredi 90. let rešili pred rušitvijo in je zdaj središče umetniškega preporoda Margatea.
Odpravimo se proti jugu, v hribe nad Folkestonom, proti obiralcem pridelkov. Tam 30 upokojenih Gurkov in njihove družine obdelujejo skupni vrt. Gojijo veliko vrst zelenjave, ki se je spominjajo iz Nepala.
Ob obali proti zahodu nas pot vodi mimo male železnice Kenta, ki je tretjina velikosti glavne proge Romney, Hythe in Dymchurch. Ta se razteza ob kentski obali več kot 21 kilometrov.
Pustimo, da parne lokomotive brnijo, in se premaknemo proti našemu končnemu cilju, ki je neimenovana lokacija blizu Doverja. Tam spoznamo "mame čavk": Liz Corry in Lauro Gardner iz fundacije Kent Wildwood ter njihovih osem mladičev. To so čavke – rdečeklune galice, ki so v Kentu izumrle pred 200 leti.