V prvi epizodi spoznamo štiri ženske, katerih življenja je zaznamovala bitka za Vukovar leta 1991. Mesto herojev in heroin je bilo in je ostalo simbol upora velikosrbski agresiji, zgodbe tistih, ki so ga branili, pa so trajno vodilo in navdih.
Dve ženski, ki sta se odločili prijeti za orožje in pomagati pri obrambi mesta, sta Vasilija Tucker Vaska in Elizabeth Geušić Beti. Ko so na njeno stavbo v Borovem naselju začele padati granate, je Vaska otroke odpeljala iz mesta in se prijavila v Zbor narodne garde. V najhujših uličnih bojih na sejmišču je bila huje ranjena. Njeni stražarski prijateljici Beti se je še kot punčka, komaj polnoletna, življenje obrnilo na glavo. Svoj Vukovar je branila do zadnjega naboja.
Film govori tudi o drugi strani bitke, tisti, ki se je odvijala v obkoljeni vukovarski bolnišnici. Zdravnica Mirjana Semenić Rutko je poleti 1991 diplomirala iz medicine in začela stažirati v bolnišnici, ki je kmalu postala steber obrambe Vukovarja, mesta upanja, a tudi strahu. Ko je padel Vukovar in so v bolnišnico vstopili četniki in JNA, je neutrudno previjala ranjence.
Nekaj dni prej je Dušica Zeko z možem zapustila bolnišnico, da bi se prebila na prostost, čeprav je pravkar rodila hčerko Antonijo, ki je bila nedonošenka. V zaklonišču prenapolnjene bolnišnice so Antonijo namestili v inkubator, ki je zaradi obstreljevanja bolnišnice prenehal delovati. Malčica je prenehala dihati in postala najmlajša žrtev bitke za Vukovar, njena mama pa se je po izgnanstvu z možem Nikom in Antonijinim mlajšim bratom Dinom vrnila v mesto ob Donavi.