Septembra 1991 sta bila Dubrovnik in južna Hrvaška napadena iz smeri Črne gore in Hercegovine. V bliskovitem jurišu je jugoslovanska vojska zasedla območje od Prevlake do Stona, blokirani Dubrovnik pa se je znašel pod divjim topovskim strelom.
Sarajevsko premirje v začetku leta 1992 je prineslo zatišje, a se je vojna razširila v sosednjo Bosno in Hercegovino. Tam so se jugoslovanska vojska in srbski teroristi želeli prebiti na reko Neretvo, s čimer bi južna Hrvaška ostala popolnoma odrezana od preostalega dela.
V takšnih razmerah je bilo aprila 1992 ustanovljeno poveljstvo južne fronte na čelu z generalom Jankom Bobetkom, ki je takoj okrepilo obrambo in prešlo v ofenzivo. Operacija Čagalj, usmerjena proti Mostarju, je zaustavila sovražnika in ga potisnila iz doline Neretve, operacija Tiger pa je deblokirala Dubrovnik. Težave njenih prebivalcev so se končale šele oktobra 1992 po osvoboditvi Cavtata in Konavlja.
Zmage hrvaške vojske so namreč pripeljale do sporazuma o britanski fregati Avenger, po katerem je morala okupacijska jugoslovanska vojska zapustiti Cavtat in Konavle. Da pa srbski padalci iz Hercegovine ne bi zavzeli položajev JLA, so oktobra kljub slabemu vremenu ponoči izvedli uspešen pomorski desant na Cavtat. Nato je hrvaška vojska v le nekaj dneh prodrla na mejo s Črno goro in Hercegovino ter tako osvobodila najjužnejši del Hrvaške.
V pristanišču Gruž so 29. oktobra 1992 s slavnostnim postrojem in poročilom generala Janka Bobetka predsedniku Republike Hrvaške dr. Franju Tuđmanu obeležili zaključek vojaških operacij za deblokado in osvoboditev Dubrovnika in južne Hrvaške.