Filmske krajine sodobne odtujenosti režiserja Michelangela Antonionija v šestdesetih letih so v naslednjih desetletjih pomembno zaznamovale svet sedme umetnosti. Drama iz leta 1964 je njegov prvi barvni film in morda eden najbolj vplivnih.

Provokativni portret duhovne opustelosti v dobi tehnologije prinaša zgodbo nezadovoljne ženske, ki jo briljantno upodobi slavna Antonionijeva muza Monica Vitti; ki tava v pustem industrijskem prizorišču tovarn in strupenih snovi ter se negotovo spogleduje s sodelavcem svojega moža, tovarniškega direktorja.

Gledalca bodo očarale malodane slikarske kompozicije filmske panorame, od opuščenih ribiških hiš in električnih stolpov do zloveščih ladij v pristanišču, ki ustvarjajo apokaliptični vtis tedanjega prostora in časa ter Antonionija ustoličijo kot enega največjih filmskih eksistencialističnih pesnikov sodobnega časa.